Vbrizgavanje dolgih vlaken (LFI) je nov postopek oblikovanja poliuretana, ki se je v zadnjih letih uspešno razvil. Postopek ima prednosti visoke avtomatizacije, kratkega cikla oblikovanja, lahke teže in nizkih stroškov izdelave.
V avtomobilski industriji je bil postopek LFI prvič uporabljen za izdelavo strukturnih in polstrukturnih plošč, kot so strešne komponente. Po poročilih je poliuretanska streha LFI športnega avtomobila 20% lažja od jeklene strehe in več kot dvakrat bolj toga kot aluminijasta streha ali druga streha iz steklenih vlaken. Poleg tega se v industriji kmetijskih in poslovnih vozil uporabljajo tudi LFI poliuretanski kompozitni materiali, kot so traktorske prevleke, težke plošče s tovornjaki, karoserijske plošče buldožerja, avtobusne prtljažnike itd.
V zadnjih letih so strokovnjaki za kompozite iz zasebne industrije, vojaške in raziskovalne ustanove sodelovali pri raziskovanju, ali se lahko postopek LFI uporabi tudi za proizvodnjo sestavljenih delov, okrepljenih z ogljikovimi vlakni (CFRP) , omogočanje množične proizvodnje z nižjimi stroški. Študijo financirajo ameriški laboratorij za raziskave zračnih sil (AFRL) od leta 2022, udeleženci pa vključujejo AFRL -ove proizvodne, industrijske tehnologije in energetske divizije, glavni izvajalec Lockheed Martin, proizvajalec opreme Kraussmaffei in University of Dayton Research Institute (UDRI) .
Proces izdelave komponent iz ogljikovih vlaken, ki se trenutno uporabljajo v vesoljskem vesolju, je dolgotrajen in delovno intenziven, običajno pa ima predpreg iz ogljikovih vlaken ročno nameščen na enostransko orodje, vrezan in nato valjan v avtoklav za cel dan strjevanja. V nasprotju s tem je postopek LFI hiter, učinkovit in avtomatiziran. Postopek LFI najprej razreže stekleno vlakno na želeno dolžino, sesekljano vlakno se zmeša z dvokomponentno tekočo smolo, nato razprši v predhodno ogret odprt kalup in na koncu ozdravi pod nizko vročino in tlakom. Celoten postopek je ena najnižjih stroškov, najmanj odpadnih metod za izdelavo sestavljenih materialov in lahko traja od nekaj minut do nekaj ur, odvisno od zapletenosti dela.
Prva pomembna težava, s katero se je soočala ekipa, je bila razkritje ogljikovih vlaken, ki ga je treba dovolj razbiti, da se med mešanjem enakomerno razpršijo znotraj smole, in ugotovili so, da velike Zoltekove vlečne ogljikove vlakne zagotavljajo najboljše mehanske lastnosti in deguming lastnosti. Raziskovalci so najprej razdelili velike 50K snope ogljikovih vlaken na manjše snope od 2k do 3k, nato pa te snope vrnili nazaj v 50k snope. Ko se v glavi LFI pojavi rez, jih je enostavno razpletati.
Izbira prave smole je tudi v središču raziskav. Raziskovalna skupina je uporabila sistem Covestro poliuretanske smole, ki je posebej zasnovan za zmanjšanje gostote končne ozdravljene plošče s prilagoditvijo metode mešanja, da se zmanjša ali odpravi potencialna vsebnost praznine.
Glede na opremo za predelavo raziskovalci analizirajo več spremenljivk, vključno s hitrostjo rezanja, dolžino vlaken, razmerjem vlaken/polimerov, zračnim tlakom, časa stiskanja, oblikovanjem plesni in temperaturo plesni, je eno od pomembnih vprašanj procesovna zmogljivost ogljikovih vlaken, zlasti Rezilo in boben rezalnega stroja, ki lahko dosežejo boljše rezultate rezanja po nadgradnji rezalnega rezila.
Raziskovalna skupina načrtuje, da bo do konca leta 2025 izvedla dve proizvodni demonstraciji, povezani z vesoljskim vesoljem z uporabo tehnologije LFI/ ogljikovih vlaken. Čeprav se trenutno uporablja visokozmogljiv sistem poliuretanske smole, ekipa raje uporablja epoksi smolo, ker ponuja boljše delovanje. Toda to bi zahtevale velike spremembe strojnega sistema LFI in trenutno ni dovolj sredstev za kritje teh stroškov.
Ta skupni raziskovalni projekt lahko spodbudi razvoj celotne industrije sestavljenih materialov. Če uporabimo inovacije teh podjetij v nizkocenovnih kompozitnih procesih, bi lahko pospešilo proizvajalce originalne opreme za vesoljsko vesolje (OEM), kot je Lockheed Martin, da bi našli proizvodne rešitve za letalo naslednje generacije.

