Pri snovanju novih izdelkov imajo inženirji na izbiro široko paleto materialov. Pravilna analiza vseh lastnosti materiala ob njihovem umeščanju v kontekst končnega izdelka ali aplikacije je izjemno zahtevna naloga. Pri izbiri materiala imata pomembno vlogo dve toplotni lastnosti: toplotna prevodnost in koeficient toplotne razteznosti.
Pri kateri koli termodinamični uporabi je treba skrbno upoštevati toplotno prevodnost in koeficient toplotnega raztezanja materialov, zlasti v aplikacijah, kjer te lastnosti vplivajo na končno zmogljivost in življenjsko dobo. Izbira materialov z ustrezno toplotno prevodnostjo lahko izboljša učinkovitost in zmogljivost. Zaradi svojih edinstvenih toplotnih lastnosti se lahko ogljikova vlakna uporabljajo na številnih novih področjih uporabe.
Toplotna prevodnost
Toplotna prevodnost, najenostavneje znana tudi kot toplotna difuzivnost, je merilo, kako učinkovito toplota teče skozi določen material. Materiali s preprosto molekularno strukturo imajo običajno tudi višjo toplotno prevodnost. Ko se materiali segrejejo, delci pridobijo energijo in vibrirajo. Ta vibracija povzroči, da molekule trčijo z drugimi delci in jim prenašajo energijo. Več kot je toplote, več je vibracij in prenosa energije.
Matematična predstavitev toplotne prevodnosti je naslednja:

K=Toplotna prevodnost (W/(mK)) ali (Btu/(hr ft stopinja F))
Q =prenos toplote (W) ali (Btu)
d=Razdalja med dvema izotermičnima ravninama (m) ali (ft)
A=Površina (m²) ali (ft²)
Delta T=Temperaturna razlika (K) ali ( stopinja F)
Toplotna prevodnost se razlikuje glede na material. Ker so ogljikova vlakna različnih vrst, od katerih ima vsako edinstvene lastnosti, se razlikujejo od drugih materialov, kot je voda. Spodnja tabela prikazuje različne toplotne prevodnosti različnih materialov.


Proizvajalci in raziskovalci so razvili kompozite iz ogljikovih vlaken z visoko ali nizko toplotno prevodnostjo za različne aplikacije. Na končni rezultat meritve vpliva tudi način merjenja toplotne prevodnosti. Če toplotno prevodnost merimo vzdolž vlaken, je običajno višja kot pri merjenju prečno na vlakna (pravokotna smer).
Ogljikova vlakna z visoko toplotno prevodnostjo se lahko uporabljajo v različnih aplikacijah. Japonsko podjetje je na primer razvilo ogljikova vlakna za preprečevanje propadanja baterije v mobilnih aplikacijah za elektronske naprave. Končna aplikacija bi morala določiti, ali inženirji potrebujejo ogljikova vlakna z nizko ali visoko toplotno prevodnostjo.
Koeficient toplotnega raztezanja
Druga ključna termodinamična lastnost, ki bi jo morali upoštevati inženirji, je koeficient toplotnega raztezanja. Koeficient toplotnega raztezanja je merilo, kako se spremenijo dimenzije predmeta, ko je izpostavljen temperaturnim spremembam. Obstajajo tri vrste koeficientov toplotnega raztezanja: volumetrični, površinski in linearni.
Ker so ogljikova vlakna v večini aplikacij običajno trdna, bi se morali inženirji najbolj osredotočiti na površinske in linearne koeficiente toplotnega raztezanja.
Matematična predstavitev linearnega koeficienta toplotnega raztezanja je naslednja:

alfa=Linearni koeficient toplotne razteznosti (K^{-1} ali 1/K) ali (stopnja F^{-1} ali 1/ stopinja F)
L={Prvotna dolžina (m) ali (ft)
Delta L=Sprememba dolžine (m) ali (ft)
Delta T=Sprememba temperature (K) ali ( stopinja F)
Matematična predstavitev površinskega koeficienta toplotnega raztezanja je naslednja:

alfa=Površinski koeficient toplotne razteznosti (K^{-1} ali 1/K) ali (stopnja F^{-1} ali 1/ stopinja F)
A={Prvotna površina (m²) ali (ft²)
delta A={Sprememba površine (m²) ali (ft²)
delta T=Sprememba temperature (K) ali ( stopinja F)
Tako kot toplotna prevodnost se lahko tudi koeficient toplotnega raztezanja ogljikovih vlaken zelo razlikuje. Ta koeficient je v veliki meri odvisen od smeri ogljikovih vlaken v matrici. Tipično območje koeficienta toplotnega raztezanja je med -1 K^{-1} in +8 K^{-1}. Spodnja tabela prikazuje različne koeficiente toplotnega raztezanja za različne materiale.

Ogljikova vlakna imajo negativen koeficient toplotnega raztezanja. Ko se material segreje, se skrči. Atomi ogljikovih vlaken so običajno pritrjeni vzdolž osi x in y. Planarne vezi, ki fiksirajo vlakna vzdolž osi x in y, so kovalentne vezi. Zaradi tega smer z ni fiksna in jo držijo skupaj šibkejše van der Waalsove sile.
Ko se ogljikova vlakna segrejejo, začnejo atomi vibrirati, predvsem v smeri z. Ko se to zgodi, vibrirajoči atomi potegnejo sosednje atome. Celoten pojav povzroči, da se atomi tesneje vežejo skupaj in skrčijo material v smereh x in y. Ko se toplota poveča in atomi začnejo vibrirati, se material še naprej krči.
V nekaterih aplikacijah lahko lastnost negativnega toplotnega raztezanja povzroči zanimive rezultate. Ogljikova vlakna je mogoče kombinirati s smolno matriko, ki ima pozitiven koeficient toplotne razteznosti, pri čemer je dobljeni koeficient toplotne razteznosti matrice blizu nič. To je lahko ključnega pomena za nekatere majhne naprave, kot je merilna oprema.

